“Internet. Natipkaš zahtevano in se izpiše. Odkrivaš novi svet, bereš članke, spoznavaš ljudi. In tako sem ga spoznala. Preko neta, na začetku je bil le firbec, ki me je zasvojil. Dopisuješ in se odkrivaš popolnoma neznanemu človeku. Brez obraza, so le črke in besede. Nekateri so direktni; iščejo le sex.

Te takoj odkljukam. Tega ne rabim. Rabim človeka, s katerim se lahko pogovarjaš, ki ti je blizu v besedah, ne teži. Imaginarni svet te začne vleči, gledaš, če je dotična oseba tu. In pišeš; kaj se je zgodilo, kako je dan minil. Neobvezen čvek, začinjen z humorjem. Odpiraš dušo, se razkrivaš v detajle. Zakaj pa ne? Sogovornika nikoli ne bom spoznala in tip na drugi strani je simpatičen. Včasih deluje malce nerodno, a je zanimiv. Skušam si ga predstavljat, a face ni. So le črke na ekranu. Robi! Iz najinega pogovora razbiram, da je nežna dušica. Klepečeva čedalje več in neko noč v klepetu obljubim, da pridem na obisk. Izmenjava si telefonski številki, z obljubo, da pridem.

Naslednji dan že pozabim, a me pokliče. Kje si. Kako, kje? Doma. A obljuba? Ja, res sem obljubila, da pridem, a to je bilo včeraj! Ne pomaga, me prepriča, da sedem v avto in se odpeljem v Kranj. Vso pot si očitam, kakšna sem kura, da se peljem na kavo s človekom, ki ga poznam le preko neta tako daleč, takorekoč na drugi konec Slovenije; a dejansko vem o njem bore malo. Barbaro pokličem po telefonu in povem, kaj sem naredila. Smeji se, češ, s kolegi grem le stežka na kavo doma, zdaj pa tako daleč?? Zmeniva se, da se zvečer oglasim pri njej in povem, kakšna je ta kava bila.

Pot me pelje preko Ljubljane, zato se ustavim še pri Claudiji. Omenim ji moje srečanje v Kranju. Se reži, zadnji čas, da te nekdo nategne pošteno. Haha, kaj ona zna! Saj je le kava! Drži mi pridigo, da pozabljam nase, da sem ženska. Normalna, z normalnimi zahtevami. In da ne morem pozabit Bude. Seveda imam cel kup izgovorov, a da grem sexat s popolnim neznancem? Katerega poznam le iz neta?? Ne, nikoli. Jaz že ne! Sicer pa, je le kava, zvečer sem pri Barbari?..plan narejen. Za začetek se v Kranju zgubim in parkiram na makadamskem parkirišču pri kranjski univerzi. Groza! Moja slaba volja in očitki se stopnjujejo. Naprej ne znam več.

Izgubljena ga pokličem. Reši me! Upam pa, da ga ne bo, da sedem v avto in se odpeljem domov. Nič od tega. Pripelje avto, iz njega stopi visok črnolasi fant. Robi. Stopi k meni, poda roko in se norčuje, češ, saj sem povedal, kje skreneš. Pri mostu! Lepo te prosim, peljala se nisem čez nobeden most! Pa si! Trdim, da ga nisem videla, on svoje.. Po prvi zadregi narediva plan, avto parkirava pred njegovim blokom in greva na kavo v mesto. Nato naju pelje na izlet v hribe, Jezersko. Vozi, za moje pojme, neumno! Ovinkasta cesta, Robi pa dirka. Stiskam pesti, če njega ni strah, mene tudi ni. Med vožnjo si ogledujem razgibano pokrajino. Vmes še voznika. Črni lasje, kratko pristriženi, okrogla očala, ki spominjajo na Lennona, mehka usta, rahlo štleča brada naprej, kosmat! Si oddahnem, če bi imel kake plane z menoj, bi se obril. Torej, sem varna. Končno sva na cilju. Kak pogled! Planinska koča, jezero, obdano z visokimi gorami! Lepo! Sediva v prijetni restavraciji s pogledom na hribe. Pogovor lahkotno teče. Razkrivava tok najinega življenja; jaz moj nesrečen zakon, on žalost za Špelo. Jebi ga, tako je pač življenje.

Vztrajam pri kavi, on pije pivo. Skrbi me, saj pije pivo, a čaka naju še pot nazaj, po ovinkasti cesti v dolino. Vmes kliče Barbara, kdaj pridem. Odlašam. Saj bom. A dečko je simpatičen, se mi še ne da domov. Oči so tople, rjave barve. Škoda, da jih skriva izza očal! Popoldan mineva v prijetnem klepetu. Spijem pivo, saj mi je od kave že slabo! Pa še drugo, saj Robi ponudi prenočišče, torej posteljo, kjer lahko prespim, dobesedno prespim. Moj plan se v hipu spremeni, vrnitev domov odložim na jutri. Vmes še vedno kliče Barbara, ki ji le nekako dopovem, da me danes ne bo. Ne razume, kaj delam, sicer pa ne niti jaz sama, a ne mislim na to. In tako pijeva pivo naprej in klepečeva kot stare klepetulje do trde teme, ko se že rahlo okajena vračava nazaj. Robi vozi po temni, ovinkasti cesti počasi in končno se pripeljeva pred njegov blok. Pri njemu doma nadaljujeva z vinom in pogovorom še naprej. Poslušava Azro. Aha, muzika ? Ni moja priljubljena, a se da prenašat. Zunaj je že beli dan, ko se začneva spravljati spat. Ponudi mi svojo posteljo, tako, kot je obljubil, on pa bo spal na kavču. Si oddahnem, saj me je skrbelo, kako bo naprej. Saj je simpatičen, a vseeno?.. Predlaga, da greva skupaj pod tuš, da mi bo umil hrbet. V istem dahu pa še, da ne bo nič drugega, razen tuša. V tem ne vidim nič nevarnega, torej? Tuš. V tišini se slečeva, ne upam si ga pogledat. Prepričujem sama sebe, je le tuš, do zdaj je bil korekten, ni težil, torej le umivanje pred spanjem. Luč prižge le v kuhinji, tako, da je kopalnica zavita v mrak. Vidi se malo, za moje pojme še preveč. Nekako stopim v tuš kabino, je za menoj. Odpre vodo in spusti mlaz vode po meni. Mmmm, paše, sploh pa, ko se njegove roke spuste na moja ramena. Nežno me masira: hrbet, ramena, roke do komolcev in naprej. Pod njegovimi rokami se koža ježi.

Zadržujem se, govorim si, da je to le zaradi preveč alkota, da me takšna stvar res ne vrže iz tira. Vzame milo, nadaljuje. Mili mi hrbet, roke, dotakne se prsi. Prav čutim, kako bradavici planeta pokonci. Kakor, da sta čakali, da se ju dotakne. Robi umiva naprej, jaz pa stojim trda kot robot, ki ga božajo njegove roke. Nežno mi umije muco. Drhtim in prosim boga, da ne vidi, kaj mi dela. Erotika puhti iz vsakega dotika. Bolj, kot se prepričujem, da ne smem, bolj ga želim. Kaj naj naredim, da ne izpadem bedak; kako naj se obnašam?? Ne vem. Njegove roke potujejo po mojem telesu. Nasloni se name. Čutim, da mu tič stoji, da se podrsuje na mojo rito. Milo na njegovi roki dela svoje, koža je voljna, spolzka. Končno odpre vodo in me splahne. Ne vem, koliko časa bi še zdržala. Sem kot struna. Z brisačo si grobo obrišem telo, kakor da bi ga kaznovala za strast, ki puhti iz njega. Telo ne uboga, koža se ježi tudi pod mojimi gibi, bradavice izdajajo željo po dotikih.

Ne, to nisem jaz! Tako se obnašajo pubertetnice, ne pa ženska mojih let! Sama pri sebi si rečem: skuliraj se, umiri se, pojdi spat! Planem v posteljo, se zadelam z odejo do vratu. Tresem se od želje, da pride k meni. Potrebujem ga, ga želim. Tak čuden občutek. Leže na kavč. Moreča tišina. Boš res spal na kavču? Bom, zatrdi. Kaj pa, če prideš k meni? Nekako presenečeno vpraša, če res želim. Res, da. Zdelo se mi je, da je kar zletel in zlezel k meni pod odejo. Stisnil me je k sebi. A to je trajalo le trenutek ali dva! Njegove roke so začele božati moje telo, glava se je spuščala vedno niže. Jezik je prižigal iskre po mojih prsih, trebuhu, se poigral s popkom in nadaljeval proti muci. Ustnice so našle ščegija, ga objele, božale, raziskovale. Telo se je predalo užitku, slišalo se je le moje pospešeno dihanje. Njegov jezik je pel svojo pesem v moji mokri vulvi. Prst je našel pot v mojo luknjico. Suval je, jaz pa sem le uživala. Koliko je trajalo, ne vem. Orgazma ni bilo, a je bilo kljub temu lepo. Stegnil se je k meni, me pobožal po prsih, se obrnil na bok in?..zaspal! ŠOK! Še dolgo sem bila budna. Poslušala sem njegovo tiho dihanje in se spraševala, kaj sem naredila! Si očitala, kakšna koza sem. Tip te božansko liže, potem, pa zaspi. Počutila sem se kot porcelanasta punčka, ki jo pobožaš, nato pa jo zavržeš. Neosebno, le hladen dotik, ki te v trenutku strezni. Zbudila me je njegova roka, ki je božala moje prsi. Obrnila sem se na hrbet. Njegova roka se je spuščala vedno niže.

Boke sem sunila proti roki, ki je že krožila po moji muci. Našel je občutljivo točko, jo nežno masiral. Moja roka je našla njegovega tiča, ga objela, stisnila, se z njim igrala. Lačno telo se je odprlo njegovi roki in uživalo v ritmu igre prstov, ki so v meni netile ogenj, ki je končno eksplodiral v soju tisoč iskric. Moje telo se je počasi umirjalo. Robi ob meni je bil miren. Slišala sem njegovo tiho dihanje, zaspal je. Pokazal ni nobenega najmanjšega znaka, da mu prija, da uživa. Nič. Strmela sem v strop in se spraševala, kaj tu sploh delam. Počutila sem se zelo ceneno in jezna sama nase. Da sem mu pokazala, da ga želim, da sem sprejela njegovo igro, v kateri sem bila akter le jaz. On pa le stroj z omejenim časom delovanja, ki se sam izklopi. Tiho, brez besed. Madonca, kaj sploh tu delam? Kaj se grem? Počasi sem se vstala. V spanju se je oglasil: že greš? Moram, sem mu rekla med oblačenjem. Med odpiranjem vrat je zamrmral, da se slišiva. Zaprla sem vrata, stekla iz bloka in zunaj na stopnicah zadihala s polnimi pljuči.

Nikoli več. Izbrisal je vse, še tisto, kar je bilo lepo. Bil le prazen sex. Katerega ne želim nikdar več. Iz mene je puhtela sama jezna: kak dedc, še poljubil te ni! Koza, prav ti je, doma bi ostala, kam pa rineš?! Pot nazaj je bila polna žaljivk, seveda na moj, pa tudi njegov račun. Na srečo je bila vožnja do doma dolga, da sem lahko svoji slabi volji dala duška in se ohladila. A z Robijem nisem prekinila. Še vedno sva se pogovarjala po netu, tako, kot nekoč. Le da najinega srečanja nisva v detajle razpredala. Nisem mu niti povedala, kako sem se počutila. Nekaj časa sem imela celo fiksno idejo, da sem od njega zahtevala preveč. Da sem kot ženska preveč zahtevna. Da on kot moški ne pokaže svojih čustev, da se zadržuje. Da ni Buda, ki se je odprl, se mi prepustil. Sicer pa, kaj sploh vem o moških? V mojem dosedanjem življenju jih res ni bilo veliko, kako naj potem ocenim, kaj misli, kaj čuti? Bila sem zmedena, sploh več nisem vedela, kaj naj si o njem mislim. Na eni strani zelo simpatičen, prijeten sogovornik. Druga stran pa ? Najraje bi jo izbrisala. Ko sem privolila v drugo srečanje, sem pričakovala vsaj malo topline, da se bo vsaj malo odprl. A slika je ostala nespremenjena. Iste roke so božale moje telo, isti jezik me je raziskoval. Moje telo je zahtevalo njegovo telo. Vsaj malo njega. Dajala sem le jaz, povratno ni vzel ničesar. Na uporabo mi je dal le svoje telo, nič sebe. Telo brez čustev, objem brez topline. Na netu še vedno klepečem. Še vedno spoznavam nove ljudi, krog znancev se širi. Včasih mi

je kdo zanimiv, blizu v besedah, da lahko z njim dolgo klepečem. Zgodi se tudi, da greva s sogovornikom z neta skupaj na kavo. In ostaneva striktno na kavi.

Simpatija, ki se začne z besedami na ekranu ? In konča, ko ugasnem računalnik. Nikoli več si ne dovolim, da se zgodi podaljšana kava z dodatkom. Za sabo je pustila preveč grenak okus.