Noč, zagrenjena s tečnim fukom. Zjutraj sva se samo hladno poslovila. Moja depresija je dosegla vrhunec. Hočem ven iz tega zakona, hočem stran!
Ne vem še kako, vem samo, da nekaj rabim, nekaj… Solze so mi meglile pogled, ko sem odpirala torbico. Verjetno sem iskala pomirjevala, a moja roka je čisto nezavedno segla v skrivni žepek. Ven sem potegnila vizitko Učitelja. Zdrznila sem se. Milijon vprašanj mi je zarojilo po glavi. Nenadoma sem se ovedla, da sem mislila nanj že dolgo, da sem še vedno čutila tisti močan objem, tisti…tisto nezmotljivo kontrolo v njegovih očeh. Bog ve, če se me še spomni? Več kot tri mesece je že… Jaz tistega WC-ja nisem pozabila! Bilo je kot bi me po hrbtu usekal električni tok in me prebudil iz dolgega sna. Je to to kar iščem?! Na koncu sem zrla samo še v napis. Vzela sem telefon in zavrtela številke. Že po dveh zvonjenjih se je oglasil. “Ja, prosim!” “Ja…halo…tukaj… Sandra…” “Ooo! Dobro jutro.” “A ve…š…ste kdo sem?” Res neumno, da sem ga po tistem vikala a nisem si mogla pomagati. “Jasno, da vem ljubica. Nisem te pozabil.” “Eee…ja…” “Kaj pa je? Si v redu?” “Ah, ne vem…bolj tako…” Kaj mi je, da sem tako odkrita z njim?
“Bi rada, da se vidiva?” “Ma…ne…saj ne vem zakaj sem vas poklicala?” “Ja, to je pa lepo, da si tako odkrita. Glej, predlagam, da se vidiva. Tako boš najlažje izvedela zakaj si me poklicala. Kaj praviš?” “Ne vem….Kdaj pa?…” “Kar zdaj, takoj. Krasno jutro je, že prav pomladansko. Jaz sem se že vrnil s tržnice. Povabim te k sebi na kozarček šampanjca. Prideš?” “Joj…vi ste pa res, kar k vam naj pridem?” “Jasno. Poslal ti bom taksi. Povej mi, kam naj pride pote. Se vidiva čez pol ure. OK?” “…OK!” Kot, da bi končno padla na pravo mesto. Nobenih dvomov, teh prekletih demonov. Enostavno sem sedla v taksi in nisem več razmišljala. Ko me je odložil pred vrtnimi vrati ogromne atrijske hiše sem samo malo klecnila v kolenih. Si prepričana, da veš kaj delaš? A roka je že pozvonila. Takoj se je oglasil. “Živjo ljubica. Kar naprej. Čakam te v dnevni sobi.”

Vstopila sem v prostran vrt. Vrata v hišo so bila odprta. Zagledala sem ga za ogromnimi stekli, ki so ločevala predsobo od dnevne sobe. Sedel je na kavču in se mi smehljal. Povabil me je, da sedem nasproti njemu. Natočil je čaši in mi zraven ponudil jagode. Sproščeni pogovor je stekel. Obnašal se je, kot da sva stara prijatelja. Šampanjec je deloval in igraje raztapljal mojo depro. Skozi misli se mi je tu in tam poblisknila najina avantura. Pogovor je postajal vse bolj intimen in laskav. “No, lepotica, si že ugotovila zakaj si me poklicala?” “Ja sem.” “No…” Sproščeno je sedel nasproti mene in me gledal naravnost v oči. Njegov pogled je bil kot rentgen in je takoj prodrl v moje telo. Razgalil me je in si osvobodil vse poti, da me je lahko začel dražiti in vzburjati. Sploh se mu nisem mogla upreti.
“Ker sem totalno v depri in ker mi je bilo z vami …takrat…zelo lepo.” Nisem mogla verjeti, da mu to govorim. A besede so prihajale iz ust brez moje kontrole. “Lepo?!” “Ja. Tako dobro… mi ni še nikoli prišlo.”