Ariana mi je povedala, da se je v najstniških letih rada zapletala s puncami. Na partyjih, v garderobah, celo na stranišču v knjižnici. Pokazala mi je svojo sliko iz tistega obdobja. Slikana je na morju, čez pas jo objema v kopalke oblečena prijateljica. Ariana stoji v spogledljivi pozi, takrat še precej drobne prsi nesramežljivo postavi na ogled fotografskemu objektivu. Le kdo je fotograf, se nekoliko ljubosumno sprašujem. “No, pejva,” mi reče, ko ne morem in ne morem odtrgati oči od spogledljive deklice, ki je odrasla v elegantno žensko, ki pa še vedno nesramežljivo, a bolj s stilom, razkazuje svoje lepo oblikovano telo. Prav zdajle v ultra kratkem krilcu in rdečih škorenjcih. “Boris je klical že pred pol ure!”
Odpraviva se v bližnji lokal, kjer naju čaka njen dolgoletni prijatelj Boris. Spoznala ga je kot študentka, izgubljena v tesnobnem mestu. Že vse od takrat jo poskuša osvojiti , ves časi si izmenjujeta iskrive dovtipe o strasti , ki ju povezuje, obenem pa ves čas premlevata svoje spolne in čustvene dogodivščine z drugimi partnerji. Nikoli pa še ni vzplamtelo med njima. Tako vsaj pravita.
Boris je droben, a šarmanten moški kakih štiridesetih let, Arianin priljubljen letnik, kar mu večkrat igrivo navrže. Ko mi močno stisne dlan, me pogleda z značilnimi iskricami v očeh. Ta moški nekaj obljublja, pomislim v nerazložljivem sladkem pričakovanju. Pričakovanje se stopnjuje, ko začne Boris razlagati svoj odnos do žensk; govori o tem, da ima vsaka ženska svoje točke, svojo frekvenco, svojo resonanco in podobne lepe besede, ki jih nazadnje ne slišim več, ampak zgolj sledim njegovemu božajočemu glasu, ki ga začenjam čutiti bolj v trebuhu kot v ušesih, bolj med nogami kot v glavi, utapljam se v njem kot v toplem morju, ki me nežno nosi neznano kam, kar me niti najmanj ne skrbi. V tem trenutku je pomembna le ta vibracija … in malce tudi Arijanin vroč, izzivalen pogled, ki hlastno in z užitkom beleži iskrice med nama.
Po nekaj kozarcih vina in novicah o čustvenih turbulencah na vseh straneh, jima potožim o zadnji avanturi: “Rekel je, da imam joške štiridesetletnice!” Borisov topel pogled nejeverno zdrsne v smeri prsi v oprijetem sinjem puliju in se nasladno počasi vrne v ravnino mojega: “Meni se zdijo zelo privlačne. Morda mi jih boš pa kdaj pokazala?”
Sramežljivo se zasmejim, Ariana pa značilno temperamentno pritegne Borisu: “Nikar ne nasedaj temu mulcu, ki ne ve, kaj hoče!” Potem se nagne k meni, da ji rdeči lasje padejo na obraz, diši po mandljih, tako toplo, in z nižjim glasom zaupljivo zaprede: “Meni se zdiš lepa.” In doda še tiše: “Pravzaprav zelo lepa,” in me nežno poljubi na usta. Njene tople ustnice so sladke od muškata, ko nežno drsi po mojih vročičnih, roka ji zdrsi z mojega ramena na dojko, poigra se z že povsem otrdelo bradavičko, da zaječim in začutim, kako sem naenkrat vsa vlažna. Poljub je kratek, a sem od njega vsa omotična. Moj bog, toliko let sva bili kolegici na faksu, pa nisem nikoli pomislila, da bi lahko bile njene ustnice tako mehke in prsti tako odločni… Česa vsega o njej še ne vem?
Ko se znova zavem svoje okolice, je Arianino elegantno koleno v črnih najlonkah ujeto med Borisova, kratko krilo pa je zlezlo navzgor in razkrilo čipkasti rob nogavice, kar v meni sproži nov val vlažnega poželenja. Nekaj šepetata, Borisov odločni nos je zakopan v Arianine po mandljih dišeče lase, njegova dlan pa z gotovostjo drsi po njenem stegnu, skozi črn najlon skoraj vidim prijeten drget, ki preveva njeno graciozno telo. Nagajivo, a odločno me pogledata. Zavem se, da sem zardela v obraz in, da so moji lasje skuštrani, da že neskončno dolgo nisem poljubila ženske, in da bom najverjetneje končala pri Borisu doma.
