Rad gledam zvezde. Ne poznam sistemov, osončij. Všeč so mi take, kot so. Čutim jih, ne razlagam. Njihova oddaljena, hladna, odmaknjena svetloba mi je všeč. Svetijo samo zase. Za nas so le popoln stranski učinek.

To me spominja nate. Odmaknjena, jasna, svetla. Čista. Morda ravno zato polna hrepenenja. Ljudje smo taki. Včasih se skloniš name, tvoj poljub je hladen, namenjen bolj tebi, kot meni. Odmaknjen. Meni pa se takoj postavi vprašanje kje je ta poljub? Kako pridem do njega? Je vedno tak? So tudi drugačni? Kaj je za njim? Zakaj?
Nedosegljivost je na svoj način dobra stvar. Nekaterih stvari ni treba ali ni možno odkriti. Morda nam ni dano, morda ni dano meni.
Ne, ni ga je odkril nihče drug. Morda. Relativnost pojava pomeni, da je zanj drugačen. Vedno je drugačen.
Ko se tvoji roki sprehajata po meni. Narahlo, kot bi po meni kapljal nežen dež. Kap, kap, kap … išče, osvežuje, obliva, želi, objame vsega. Lahko bi se odprl. Razprl. Pustil, da mi kapljice stečejo v srce. Pa se ne. Zvezde so preprosto predaleč. Skloniš se. Lasje ti dišijo. Ne samo lasje. Cela dišiš. Na poseben način. Po ženski. Po ljubezni. Po topli peči in piškotih. Prijetno. Omamno. Z lasmi krožiš po meni. Se spomniš, kolikokrat si to počela včasih? Takrat si imela lase do srede hrbta. Tistega večera pred milijon leti.
Skloniš se in tvoja usta najdejo moja. Se sprehodijo po meni. Mišice mi popuščajo, napetost ugaša, sistemi se zapirajo. Pustim se ti. Nisem več na preži. Nima smisla. Ti si na preži za oba.
Usta se igrajo z mano. Iščejo moje telo. Redko. Nežno. Ne, Tina ljuba moja, danes sem daleč. Nisem še utegnil priti do tebe. Pot je zavita, odmika se in jaz sem utrujen.

Za usti prideta tvoji sladki, popolni bradavički. Kot neumorna ledolomilca lomita led, krušita zid, odpirata vrata. Ne vem kdo jih je postavil ali zaprl. Pridejo kar sama od sebe, sprejmemo jih, sedeči v svoji celici. In jih začnemo skrbno zapirati. Tvoja ključka drsita po meni. Pred njima odpadajo ključavnice.
Bom zmogel vstati, pustiti temo, odpreti vrata in uživati v vročini nove zvezde,ki jo včasih nosiš s sabo? MI boš pomagala? Mi želiš pomagati? Nasloniš se name. Topla si. Greješ me. Hočem te. Tvoje telo se oblikuje po meni. Sedaj si pri meni, nič več hladna, nič več bela in odmaknjena. Žareča si, željna. Razdalja je izginila, skrivnost je postala nepomembna.
S svojo čudovito mokroto me osvajaš, zavajaš me, vodiš, kamor želiš. Odprta si, predana in blizu. Ne. Gozd je pretemen, pot zastavljena z vso mogočo staro šaro, zvezde predaleč in vrata premočna. In spet … hrepenenje ostane in vedno znova nas zanima kako do zvezd. Nikoli ne odnehamo. Tina, nikoli ne odnehaj.