Anika je kaznovana

Anika v Toskani spozna privlačnega starejšega gospoda. Pogovarjata se o kazni… A seveda ne ostane le pri pogovoru.

Sredi oktobra imamo, kdo bi si mislil, sindikalni izlet, če lahko temu tako rečem. Vsi vodiči in organizatorji se še zaspani zbašemo na avtobus in se odpeljemo v Toskano. Bolj malo se pogovarjamo. Na cilj prispemo ravno v času kosila. Nastanimo se v ljubkem malem družinskem hotelu. Večina se po kosilu spravi spat. Mene kmalu čaka kolokvij, zato z debelo knjigo sedem na teraso in se zatopim. Sonce je toplo, skozi bombažno jopico me prijetno ščegeta. Čez nekaj časa me prične na tilniku še bolj ščegetati. Obrnem se in zagledam starejšega možakarja, ki me nadvse intenzivno gleda. Nasmehnem se mu in se spet posvetim knjigi.

Sonce je vse nižje. Nenadoma ob meni nekdo sedi. Moški, ki me je prej opazoval je prisedel. „Kaj bereš?“ vpraša po italijansko. Povem mu, da gre za knjigo o nadzorovanju in kazni. „Hm, zanimivo,“ reče ležerno. „Kaj pa ti misliš o tem?“ Preiskujoče me gleda. Svetlo modre oči ima in temne lase ima gosto prepredene s sivimi. Ne vem, kaj odgovoriti. Pričnem razlagati vsebino prebranega. Gospod se mi samo smehlja. „Še vedno ne vem, kaj ti misliš o tem,“ reče prijazno. Lahko bi ga nekam poslala, ampak izžareva prijaznost in nekakšen ležeren šarm. „Em, da je kazen vzgojna?“ poskusim. Od srca se nasmeji. „Mislim, da bodo vsak čas postregli z večerjo,“ reče. „Bi se mi pridružila ob kozarčku chiantija?“ „Z veseljem,“ skočim s stola. Postalo je nekoliko hladno in z veseljem se odpravim v prijazno notranjost jedilnice. Ne sedeva v bar, temveč k mizi v jedilnici in gospod naroči vino za oba. Belo srajco ima rahlo odpeto, da lahko vidim njegove temne, moško poraščene prsi. To me ni nikoli posebej privlačilo, a danes se mi zdi, da izžareva neko možato toplino.
Vino mi takoj stopi v glavo. Ko nama prinesejo prvo predjed, sem v obraz zelo zardela, sicer pa nadvse zgovorna. Po nekaj grižljajih mi postane vroče. Slečem bombažno jopo, pri tem pa prevrnem kozarec vina naravnost na belo srajco prijaznega gospoda. „Ojej, se opravičujem,“ se hitim opravičevat s servieto v roki, češ da ga bom obrisala. Gospod se mirno hahlja in spremlja moje početje. „Kot da bi to počela nalašč,“ pomislim, jezna nase. Natakarica je takoj pri naju in gospodu ponudi, da se gre preobleč, oni pa bodo očistili njegovo srajco. Galantno jo zavrne, da ni nobene potrebe, da mu jo bo že žena oprala. „Lepa reč,“ pomislim nekoliko užaloščeno. „Še ženo ima.“ Ko natakarica odide, se mu spet pričnem opravičevati. „Pa tako lepa srajca je bila,“ jamram. „Da, da, Armani to zna narediti,“ reče zamišljeno. Vzklik groze prikrijem z roko. Nekaj časa me samo gleda s skrivnostnim nasmeškom, nato pa položi dlan na mojo in – me uščipne. Pa ne malo, ampak da kar poskočim. Kri mi buškne v obraz. „Kazen je vzgojna,“ mi zašepeta na uho. Sicer se ves čas kultivirano pogovarjava o bližnjem mestecu, ki si ga gremo naslednji dan ogledat. „Še lepše je zvečer,“ reče. „Lahko bi ga šla po večerji pogledat.“ Med večerjo se ščipanje še nekajkrat ponovi. Pri topli predjedi me uščipne v kožo nad kolenom, med glavno v nadlaht, pri desertu pa z roko zdrsne po mojem hrbtu navzdol in me uščipne v desno ritnico. „Grem se preobleč, potem pa lahko greva na mali nočni izlet.“ Vstaneva, njegova roka je na mojem križu, le malo nad (uščipnjeno!) ritko. Ne morem se mu izviti, nočem. Vodi me proti sobam. „Da mi ne boš ušla.“
V sobi počasi sname manšetne gumbe in sleče fino srajco z majhnim madežem rdečega vina. Bliža se petdesetim, a nima niti sledu trebuščka. Njegove roke in ramena so lepo oblikovana. V mednožju začutim naval krvi. „Hm, mislim, da te moram še kaznovati,“ reče s prekaljenim nasmeškom. „A me niste že dovolj ščipali?“ vprašam. Pritožbi se pridruži občutek ščemečega pričakovanja, ne vem pa, česa. „Oprala mi boš srajco,“ reče in mi jo potisne v roke. Pokaže proti kopalnici. „Pa sleci se, da se ne zmočiš,“ reče brezprizivno. Utrip se mi pospeši. V kopalnici zlezem iz kavbojk, majčke in jope. Ogledam se v ogledalu. Vijolično čipkasto perilo je kot nalašč za to priložnost. Brazilske hlačke poudarjajo vabljivo krivuljo moje ritke, v podloženem nedrčku pa so moje prsi videti malce večje in še bolj pokončne. Slečem tudi to in se za vsak slučaj na hitro umijem. Srajca nima upanja, da bo danes čista, a kljub temu se potrudim. Rahlo sklonjena nad umivalnikom poskušam odstraniti madež. Gospod je naenkrat za mano. „Slabo kaže, ne?“ vpraša zadovoljno. Prikimam, še vedno sklonjena, z lepo izbočeno ritko, ki jo poudarjajo vijoličaste brazilke. Nenadoma to nastavljajočo se ritko doleti šok: velika, težka moška roka. Gospod me prične šeškati. Pekoča bolečina na nežni koži me napolni s toploto, ki se razlije v mojo muco. Na vsak udarec se odzovem s tihim „Mmm“, ki pomeni bolečino, a tudi užitek. Rajca me, da se počutim tako izpostavljeno, rajca me, da me rajca nekaj tako … perverznega. Ritko še bolj izbočim, na umivalnik se naslonim s podlaktmi. „O ja,“ zastokam. „Hm, moje kaznovanje ti je še všeč?“ vpraša. Grobo mi potegne brazilke z ritke in pusti, da obležijo ob moji desni nogi. Precej debele prste namoči v mokroto moje pičkice, da se kar zvijam, ko prodira vame. A to ne traja dolgo, vzame me v naročje in odnese na posteljo. Razkreči mi noge in poduha mojo sveže obrito pičkico. Noge mi potisne malo naprej, da se mednožje izboči v njegov obraz.

Z jezikom se spusti na mojo zadnjo špranjico, da kar zacvilim od presenečenja. Njegov jezik je počasen in vztrajen, nežno me draži okoli luknjice. Drgetam od dražečega užitka. Nato pa me gospod odločno razpre s svojimi velikimi dlanmi in mi zarine jezik v luknjico. Moj bog, kakšni občutki! „Oh ja, daj še,“ prosim kar v materinščini.