V veliki garaži, kjer je ponavadi parkiran traktor, sva uredila vse potrebno za nemoteno, tekoče delo in prvinsko zabavo. Klopce za živahne seniorje okoli kupa koruze in plastične, mrežaste vreče za koruzne stroke.
Prva sta prispela Vovkova. Stari Vovk je bil dedov sošolec, ki ga je bilo vedno zanimivo poslušati, kako sta ga z dedom kot mladeniča mnogokrat pihnila. Nato se je kot druga šepajoče prizibala Zajčeva gospa, ki je vedno bila bolj tiho, vendar vesela zabave v pisani druščini. Jazbec in njegova žena sta vedno komentirala aktualno družbeno-politično dogajanje in pri tem spravljala v smeh vse prisotne, saj sta se njuni mnenji vedno postavili na nasprotni breg. Mali čokati, rdečelični Medved, ki je vedno prvi pijan obležal v ličkanju, je prišel naslednji. Jezična Kosova gospa je vedno prinesla še tople opravljive novice iz sosednje vasi in vedno je poskrbela, da je pogovor stekel v pravo smer. Ko smo že vsi sedeli in se smejali različnim zgodbam, pa je prišla še Marija, moja Afrodita, boginja ljubezni in lepote, ki jo je spremljala njena hčer.

Pico imam najraje vročo, da se sir vleče od ust do roke, toda tisti dan sva jo jedla že precej hladno. Pa je bila ravno tako okusna kot vroča. Kako tudi ne bi bila, ko pa sem lepotca zvlekla v spalnico in ga dobesedno vrgla na posteljo. Ves čas je imel od ušesa do ušesa razvlečen nasmeh in se mi povsem prepustil. Z dolgimi krempeljci sem grebla po njegovi napeti koži, mu slekla majico, ga poljubljala na mišičaste prsi in mu oblizovala bradavičko.