Ker sem bil vedno vaški človek ni mogla verjeti, da stanujem v mestu in našla sva dober izgovor, da sem ji moral v dokaz pokazati stanovanje. Spustil sem jo naprej po stopnicah in jo, kot sem jo še kot smrkavec gledal v rit, kako sladko miglja s tamalo in mi jo kaže. Zaprla sva vrata, odšla v kuhinjo, tam sem imel dovolj, za hrbet sem ji stopil čisto blizu in se ji z ustnicami približal do ušesa ter potiho rekel: “Točno vem kakšnih misli si, točno vem, da te tamle dol prijetno ščemi in vem, kako rada imaš močne poteze pravega prasca.” Prijela me je za roko in javknila: “Ne smeva ti prašič.” Žalitve me še nikoli niso pri ničemer ustavile, vedno sem bil malenkost mazohista in sadista hkrati, vse malce odbito me je rajcalo. Zagrabil sem jo za muco, ji vzdignil krilo, jo prislonil na polico okna in ji šel pod hlačke.

Drhtim in prosim boga, da ne vidi, kaj mi dela. Erotika puhti iz vsakega dotika. Bolj, kot se prepričujem, da ne smem, bolj ga želim. Kaj naj naredim, da ne izpadem bedak; kako naj se obnašam?? Ne vem. Njegove roke potujejo po mojem telesu. Nasloni se name. Čutim, da mu tič stoji, da se podrsuje na mojo rito. Milo na njegovi roki dela svoje, koža je voljna, spolzka. Končno odpre vodo in me splahne. Ne vem, koliko časa bi še zdržala.